Kot sem omenjal v predhodnem blogu, da bomo lahko med potjo študirali Špance, pa to ne bodo naše edine psihoanalitične študije. Veliko kontaktov ima vsak popotnik tudi z ostalimi sotrudniki, ki prihajajo iz Evrope.Takoj ob prevzemu credenciala postanemo vsi moški peregrinos, ženske peregrinas (špansko: romarji), ter se pozdravljamo in odzdravljamo z Buen Camino. In če pri nas na planinskih turah pozdravljamo tiste, ki jih srečujemo, pa tukaj tiste, ki jih prehitevamo ali nas prehitijo. Zakaj tu se samo prehitevamo, ker imamo vsi isto smer: Santiago. S katerimi se na kratko srečamo radi povedo od kod so doma, kako jim gre na poti in povprašajo od kod smo mi. Slovenijo vsi poznajo najmanj toliko, da vedo da je v Evropi, ne menjajo jo s Slovaško. Angleščino, vsaj toliko kot jo v povprečju znamo pri nas, obvladajo večinoma vsi Evropejci, ki pridejo sem. Španci, posebno v ruralnih območjih manj, a če uporabite mimiko in gestikulacijo razumejo vse. Izmenjava mnenj in izkušenj pa je seveda odvisna od klepetavosti sogovornikov in jasno znanja jezika. Zelo veliko jih je, ki pričnejo kolesariti že doma in njihovo potovanje traja navadno več kot mesec. (Evropske poti od srednjega veka dalje) Ne morem trditi na pamet iz katere države jih je največ, lahko rečem le to, da je paleta narodnosti pisana.
Na enem od Caminov sta se nam prilepila dva Bavarca. Čez dan nista kolesarila z nami, a veliko smo se srečevali in vedno sta se rada pridružila. Tudi zato, ker smo imeli v skupini Urško, prevajalko iz nemščine, od ostalih tega jezika nihče ni kaj prida znal. Zelo zanimiv – za posneti kot pravimo je bil naš skupen pogovor v albergu v Leonu. Sedeli smo na tleh v krogu obrnjeni drug k drugemu in imeli v sredini dobro špansko vino. Eden od obeh Nemcev je povedal zanimivost in vsi trije nemško govoreči so se smejali, Urška prevede in smejali smo se še Slovenci, potem je naš Jože pripovedoval svoje vesele prigode, smejemo se mu Slovenci, Nemca medtem v zvedavem pričakovanju, sledi prevod in smeje se vsa družba. In tako lepo naprej, obenem pa je počasi izhlapevalo vino.
In ob izkušnjah s tujci na tej poti zaključujem z danes aktualnimi družbenimi zadevami kot so multikulturnost, strpnost do drugačnih, nacionalizem in kar je še podobnih problemov moderne Evrope, s čimer nas bombardirajo mediji vsak dan. Tukaj ti predsodki ne obstajajo, so kot strašilo, ki je notri prazno, zunaj pa ga nič ni. Tudi v tem je velika prihodnost Camina, ki je bil kot romarska pot na novo obujen pred nekako 30 leti. Trditev Goetheja velikega nemškega romantičnega pesnika, izrečena pred več kot 200 leti je, da se je Evropa rodila na romanjih v Santiago de Compostelo. Upajmo, da ponovna množična romanja Evropo to pot rojevajo boljšo in prijaznejšo.
Lepo vas pozdravljam, Roman
), ostaja pa nekje globoko grenko sladka bolečina. POGLEJMO: