PROVANSE nikoli ne bomo doživeli v vsem njenem pristnem življenjskem utripu, če ne obiščemo vsaj nekaj sejmov ali tržnic, na katerih najdemo bogastvo domačih izdelkov, na tone dobrot, sadja, zelenjave in živobarvnega cvetja. Vsaka še tako majhno vasica ima svojo tržnico, odprto vsaj enkrat na teden, v nekaterih večjih mestih pa so odprte vsak dan, razen ob nedeljah. Vredna ogleda je tržnica v umetniškem mestecu APT (klik), ki je ob vsakem vremenu in v vsakem letnem času vedno polna.
Provansalci so nori na hrano (preglej menuje TU). So vešci vrtnarji in strastni jedci. Z veliko ljubeznijo in predanostjo negujejo svoje vinograde in visoka vinska kultura močno zaznamuje provansalski vsakdanjik. Zaščitni znak kulinarične Provanse so zagotovo olive. V to sončno deželo so jih prinesli Grki že pred 2500 leti. Pojavljajo se v vseh mogočih jedeh, celo tortah. Poskusimo olivno specialiteto tapenade, pire iz kaper, oliv in olivnega olja. V jedeh ne sme manjkati obilica dišečih provansalskih zelišc, kot so timijan, rožmarin, bazilika in pehtran. Ob morju nam postrežejo z bogatimi ribjimi jedmi. Znane so ribje juhe, kot je na primer bouillabaisse ali bourride, ki jo jemo skupaj z ribami in ostro majonezo rouille. V skoraj vsaki restavraciji nam bodo zatrdili, da je njihova ribja juha najboljša. Pokrajina Vaucluse je dežela tartufov in te dragocene in skrivnostne gobe ne manjkajo na jedilnikih provansalskih gostiln. Sezona nabiranja tartufov je na višku pozimi. Slašcice so nujen in nepogrešljiv del Provanse. V Aix-en-Provence poiščimo mandljeve dobrote, imenovane callisons, v Aptu kandirano sadje, karamele pa so najboljše v Montélimarju.

Članek povzet po reviji City magazine  (http://www.city-on.net/content.php?section=o_podjetju)

P.S.: Lačni in žejni torej ne bomo!