V soboto 9. in nedeljo 10. avgusta smo pripravili kolomanski vikend s kolesarjenjem okoli Cerkniškega jezera, ki se je v soboto končal s piknikom na Vrhniki pri Ložu. Krasna tura, ne težka, se je začela v Logatcu in preko Rakeka in Cerknice nadaljevala po desni strani jezera do vasi Dolenje jezero, Otok, Dane, Podcerkev in gradu Snežnik. Tu smo naleteli še na ohcet z veliko svati in harmonikarjem, ki so imeli pripravljeno svatovsko večerjo na Blokah. Nas pa je čakala v Vrhniki pri Ložu, ob izviru reke Obrh, ki je eden od pritokov Ljubljanice ličnejša hišica-jurček z žarom pred njo in prekrasna pokrajina pod Babnim poljem. Po večerji smo si “ohcet” naredili tudi mi. Vesela “žurka” s plesom in dobro muziko, ki jo je vodil DJ Boris se je zavlekla čez polnoč. Spanje v muzejski žagi na blazinah in v spalnih vrečah je bilo potem dokaj trdno in dolgo v jutro.
Drugi dan pa kolesarjenje po drugi strani jezera do Cerknice, naprej do Rakitne, Borovnice in Iga do Ljubljane, nekaj manj razpoloženih kolesarjev pa le 30 km do Unca. Svojo prirejeno etapo so naredili Vera, Fabricijo in Boris, ki so se potem vrnili z avtom v Koper.
Še nekaj podatkov: prvi dan 48 km, drugi dan 65 km do Ljubljane, vreme sončno, zrak čist in zvezde so ponoči prelepo sijale.
Skratka samo: BOMO PONOVILI. Lep pozdrav vsem, Roman

(KLIK) – fotografije je posnela Karmen

Prvi del sta začetni dve etapi od Grasseja proti Castellaneu in skozi kanjon Verdon, ki mu pravijo tudi evropski Grand canyon. Zaključi se z jezerom Lac de Ste-Croix in prelepim mestecem Moustiers-Ste-Marie znanim po keramiki. Iz tega goratega predela smo nadaljevali naše kolesarjenje po edinstveni Sivkinini poti do kampiranja v mestecu Valensole, ki je središče najpomembnejšega francoskega pridelovalnega območja lavande. Bili smo tam v času sivkinega cvetenja.
Dovolj besed!
Več kot te, pove o teh krajih KLIK na: FOTO GALERIJA, ki jo je posnel Beno.
Naslednjič: Foto reportaža: Od Luberona proti Avignonu

Lep pozdrav, Roman

P.S.: Tomo in Nevenka sta se maja udeležila letošnjega Camina ob 25. obletnici poroke. Zdaj sta poslala DVD in krajši izbor slik je tudi TU (klik)

Kot sem omenjal v predhodnem blogu, da bomo lahko med potjo študirali Špance, pa to ne bodo naše edine psihoanalitične študije. Veliko kontaktov ima vsak popotnik tudi z ostalimi sotrudniki, ki prihajajo iz Evrope.Takoj ob prevzemu credenciala postanemo vsi moški peregrinos, ženske peregrinas (špansko: romarji), ter se pozdravljamo in odzdravljamo z Buen Camino. In če pri nas na planinskih turah pozdravljamo tiste, ki jih srečujemo, pa tukaj tiste, ki jih prehitevamo ali nas prehitijo. Zakaj tu se samo prehitevamo, ker imamo vsi isto smer: Santiago. S katerimi se na kratko srečamo radi povedo od kod so doma, kako jim gre na poti in povprašajo od kod smo mi. Slovenijo vsi poznajo najmanj toliko, da vedo da je v Evropi, ne menjajo jo s Slovaško. Angleščino, vsaj toliko kot jo v povprečju znamo pri nas, obvladajo večinoma vsi Evropejci, ki pridejo sem. Španci, posebno v ruralnih območjih manj, a če uporabite mimiko in gestikulacijo razumejo vse. Izmenjava mnenj in izkušenj pa je seveda odvisna od klepetavosti sogovornikov in jasno znanja jezika. Zelo veliko jih je, ki pričnejo kolesariti že doma in njihovo potovanje traja navadno več kot mesec. (Evropske poti od srednjega veka dalje) Ne morem trditi na pamet iz katere države jih je največ, lahko rečem le to, da je paleta narodnosti pisana.
Na enem od Caminov sta se nam prilepila dva Bavarca. Čez dan nista kolesarila z nami, a veliko smo se srečevali in vedno sta se rada pridružila. Tudi zato, ker smo imeli v skupini Urško, prevajalko iz nemščine, od ostalih tega jezika nihče ni kaj prida znal. Zelo zanimiv – za posneti kot pravimo je bil naš skupen pogovor v albergu v Leonu. Sedeli smo na tleh v krogu obrnjeni drug k drugemu in imeli v sredini dobro špansko vino. Eden od obeh Nemcev je povedal zanimivost in vsi trije nemško govoreči so se smejali, Urška prevede in smejali smo se še Slovenci, potem je naš Jože pripovedoval svoje vesele prigode, smejemo se mu Slovenci, Nemca medtem v zvedavem pričakovanju, sledi prevod in smeje se vsa družba. In tako lepo naprej, obenem pa je počasi izhlapevalo vino.
In ob izkušnjah s tujci na tej poti zaključujem z danes aktualnimi družbenimi zadevami kot so multikulturnost, strpnost do drugačnih, nacionalizem in kar je še podobnih problemov moderne Evrope, s čimer nas bombardirajo mediji vsak dan. Tukaj ti predsodki ne obstajajo, so kot strašilo, ki je notri prazno, zunaj pa ga nič ni. Tudi v tem je velika prihodnost Camina, ki je bil kot romarska pot na novo obujen pred nekako 30 leti. Trditev Goetheja velikega nemškega romantičnega pesnika, izrečena pred več kot 200 leti je, da se je Evropa rodila na romanjih v Santiago de Compostelo. Upajmo, da ponovna množična romanja Evropo to pot rojevajo boljšo in prijaznejšo.
Lepo vas pozdravljam, Roman

PROVANSE nikoli ne bomo doživeli v vsem njenem pristnem življenjskem utripu, če ne obiščemo vsaj nekaj sejmov ali tržnic, na katerih najdemo bogastvo domačih izdelkov, na tone dobrot, sadja, zelenjave in živobarvnega cvetja. Vsaka še tako majhno vasica ima svojo tržnico, odprto vsaj enkrat na teden, v nekaterih večjih mestih pa so odprte vsak dan, razen ob nedeljah. Vredna ogleda je tržnica v umetniškem mestecu APT (klik), ki je ob vsakem vremenu in v vsakem letnem času vedno polna.
Provansalci so nori na hrano (preglej menuje TU). So vešci vrtnarji in strastni jedci. Z veliko ljubeznijo in predanostjo negujejo svoje vinograde in visoka vinska kultura močno zaznamuje provansalski vsakdanjik. Zaščitni znak kulinarične Provanse so zagotovo olive. V to sončno deželo so jih prinesli Grki že pred 2500 leti. Pojavljajo se v vseh mogočih jedeh, celo tortah. Poskusimo olivno specialiteto tapenade, pire iz kaper, oliv in olivnega olja. V jedeh ne sme manjkati obilica dišečih provansalskih zelišc, kot so timijan, rožmarin, bazilika in pehtran. Ob morju nam postrežejo z bogatimi ribjimi jedmi. Znane so ribje juhe, kot je na primer bouillabaisse ali bourride, ki jo jemo skupaj z ribami in ostro majonezo rouille. V skoraj vsaki restavraciji nam bodo zatrdili, da je njihova ribja juha najboljša. Pokrajina Vaucluse je dežela tartufov in te dragocene in skrivnostne gobe ne manjkajo na jedilnikih provansalskih gostiln. Sezona nabiranja tartufov je na višku pozimi. Slašcice so nujen in nepogrešljiv del Provanse. V Aix-en-Provence poiščimo mandljeve dobrote, imenovane callisons, v Aptu kandirano sadje, karamele pa so najboljše v Montélimarju.

Članek povzet po reviji City magazine  (http://www.city-on.net/content.php?section=o_podjetju)

P.S.: Lačni in žejni torej ne bomo!

kolesarstvo, kolesarski izleti, kolesarska potovanja

Zanimiv članek dveh obiskovalcev Provanse.

Provansa leta 2001. To je bilo najino prvo skupno potovanje. Po mesecu in pol, kar sva se spoznala, sva odšla v Francijo in ugotovila, da sva ustvarjena eden za drugega. Samo potovanje je trajalo 6 dni v juniju, ko CVETI SIVKA. To, kar je Provansa, je najlepše opisal v knjigi Peter Mayle – Leto dni v Provasi. Potovanje se je začelo v Domžalah, preko Italije do Aix en Provence. Potem pa, Pont du Gard, Avignon, Arles, Ste. Maries de la Mer, Fontvieille, Les Baux de Provence, Marseille, Nice in nazaj. Vse znamenitosti, kot so GORDES, Pond du Gard, papeška palača, samostane…..si je dobro ogledati že zjutraj. Pa vsaj nekaj francoskih besed je dobro poznati. Ceste so zelo dobre, edina slaba stran je cestnina, tako v Italiji kot v Franciji. Zato se splača voziti v Franciji po regionalkah, pa se več vidiš. Spala sva v hotelih Campanile, razen v Arlesu, kjer sva bivala tri dni v Arl Hotelu.

P.S.: Zdaj po sedmih letih pa že gotovo vesta, če sta”ustvarjena” drug za drugega. Njuna doživetja in nasveti so prave informacije za nas. Francosko nas bo “naučila” Karmen na avtobusu, knjigo pa si isposodite v knjižnici, je res zanimiva! Roman

Kaj za kolesarstvo po kanjonu reke Verdon, eni najčudovitejših naravnih
znamenitosti Francije in kjer bomo tudi mi začeli našo provansalsko potovanje
predlaga Milan, naš član in udeleženec na Caminu 07?
Mi smo leta 2006 začeli iz vasice Castelane proti Moustiers Ste Marie. Naprej vodita
dve cesti vsaka po svojem robu kanjona Verdon. Priporočam desno pot iz
Castelana do mesta La Polud sur Verdon in tam naredite krožno pot – po moje
bolje v smeri proti urinim kazalcem. Izhodišče in cilj je La Polud – doživiš pa
najlepše razglede na kanjon. Pot je dolga cca 25 – 30 km in ima cca 700 – 800 m
višinskih metrov. Moustiers Ste Marie je lepo mestece v hribu vredno ogleda –
njegova znamenitost je viseča zvezda nad mestom. (klikni TU) Potem sledi Riez, ki je manjše mestece v dolini pod Volensolom – en dan
v tednu imajo vse mestno tržnico in prodajajo v narodnih nošah. Tržni dan si
morate ogledati vsaj v enem mestu, kajti to je posebnost Provanse – ponavadi je
ob sobotah in sredah – odvisno pa je od posameznega mesta. Z Rieza je kar
nekaj vzpona do Volensola, ki je na planoti. Potem pa tudi sivkina tura ni naporna.
Tako sivkina pot kot kanjon Verdon sta nekaj posebnega in človek mora imeti čas za ogledovanje, slikanje, provansalsko kulinariko…….